Avtorji 2016

nina_dragicevic_small  Nina Dragičević (1984) je interdisciplinarna umetnica in kritičarka, izrazit pa je tudi njen prispevek v civilnodružbenih gibanjih. Leta 2014 je pri založbi ŠKUC objavila roman Kdo ima druge skrbi, letos pa pri isti založbi objavlja naslednje delo, zbirko esejev o spolni in seksualni razliki v zvočnih umetnostih. Prav tako je letos objavila glasbeni prvenec, album Parallellax (založba Kamizdat). Soustvarila je prvi ženski DJ kolektiv v Sloveniji, Female’s’cream. Je programska direktorica Parade ponosa Ljubljana, v letu 2013 pa je bila koordinatorka festivala Lezbična četrt, za katerega je prispevala tudi vizualno podobo. Leta 2012 je oblikovala naslovnico knjige ameriške pisateljice in aktivistke Audre Lorde Zami: novo črkovanje mojega imena, leta 2014 pa naslovnico pesniške zbirke Nataše Velikonja, Ostani. Objavlja v revijah Lesbo, Odzven in Nova Muska, je sodelavka RTV Slovenija, Radia Študent in časnika Delo, njeni polemični komentarji pa so povzeti tudi v knjižnem delu Nataše Velikonja in Tatjane Greif Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino.

Vesna Lemaic_small  Vesna Lemaić (1981) je pisateljica, ki piše v slovenskem jeziku. Na literarno sceno je vstopila leta 2008 s knjigo Popularne zgodbe. Kratkoprozna zbirka je prejela tri nagrade. Sledila sta romana Odlagališče (2010) in Kokoška in ptiči (2014). Napisala je radijsko igro Podpotnik za Radio Slovenija. Zgodba Bazen je bila uvrščena v antologijo Best European Fiction 2014. Deluje v neformalni iniciativi Lezbično-feministična univerza. Vodi delavnice skupinskega trash pisanja. Njena besedila so bila prevedena v več jezikov.

tibor-hrs-pandur_small  Tibor Hrs Pandur (1985) je pesnik, prevajalec, dramatik, urednik revije in Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. ter vodja mednarodnega festivala Literodrom (Cankarjev dom). Napisal je dramo Sen 59 (Glej, 2008), za katero je 2013 na 43. tednu slovenske drame prejel nagrado za mladega dramatika, ter pesniški zbirki Enerđimašina, knjiga I (Center za slovensko književnost, Aleph, 2010) in Notranje zadeve, knjiga II (Litera, potrjena za izid leta 2017).

A_Jovanovski_foto Mojca Pišek_small  Alenka Jovanovski (1974) je pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in prevajalka. Pesniški prvenec Hlače za Džija je objavila leta 2012. Kot kritičarka in esejistka spremlja sodobno slovensko pesniško produkcijo, kot urednica pa je sodelovala z edicijo Litterae Slovenicae. Prejela je Stritarjevo nagrado za mlado kritičarko in nagrado Vitez(inja) poezije za najboljšo pesem leta 2004. Poleg prevodov poezije Cesareja Paveseja (v soprevodu z Gašperjem Malejem) in pozne proze Itala Calvina je tudi objavila monografijo Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001). Njene pesmi so bile v prevodu Agnieszke Będkowske-Kopczyk uvrščene v antologijo Portret ženske iz obrnjene perspektive: 12 pesnic iz Ukrajine, Češke in Slovenije(FA-art, 2013).

Vida-Mokrin-Pauer_small  Vida Mokrin – Pauer (1961) je pesnica in pisateljica za otroke in odrasle, literarna kritičarka, publicistka, mentorica, voditeljica literarnih šol, performerka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter bibliotekarstva. Izdala je sedemnajst knjig, od tega osem pesniških zbirk za odrasle – Mik (1988), Pasti v slasti (1992), Narcisa v vodi (1992), Krili v kletki (1997), Lesketanje k-res-nič-kam (2002), Modrice (2004), Upoštevaj kvante! (2007), Poleti poleti!: 108 pesmi na kartah za uvidevanje (2009; skupaj z zvočno knjigo na CD-ju z glasbo in zvočnimi efekti) – ter štiri zbirke pesmi za otroke: Jezik v ušesu (1991), Mačke so modre (2001), VESELJE za otroke in odrasle (2006; skupaj z zvočno knjigo na CD-ju z glasbo in zvočnimi efekti) in Živ, živ, živalice! (2010). S prijateljicama in prijateljem je napisala satirična romana v pismih: Trio Tripičje: Fukljica (1997) in Trio Triritke: Spolitika (1999).
Živi v Novi Gorici.

Iztok Osojnik_foto Brunon Bielecki_small  Iztok Osojnik (1951) je antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, pesnik, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, alpinist, turistični vodnik in popotnik. Je začetnik vrste umetniških gibanj, soustanovitelj anarhističnega podrealističnega gibanja, umetniškega Garbage Art (Kjoto) in glasbenega Papa Kinjal Band, Hidrogizme ter vrste drugih pomembnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln in drugih). Leta 1977 je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Podiplomsko je študiral v Osaki na Japonskem. Leta 2011 je doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Do sedaj je objavil 28 avtorskih knjig poezije, nazadnje Kosovel in sedem palčkov (KUD Police Dubove, 2015), Poročena na rdeče (Mladinska knjiga, 2012) in ***asterisk (KUD France Prešeren, 2011), pet romanov, nazadnje Svinje letijo v nebo (KUD Police Dubove, 2012) in tri zbirke esejev in študij, nazadnje Symposia: štiri razprave o slovenski poeziji in ena o Dušanu Pirjevcu (KUD Police Dubove, 2015). Vodi Mednarodno pesniško prevajalsko delavnico Zlati čoln, Poletno rezidenco Vermont Collegea v Sloveniji in še vrsto drugih programov. Njegove knjige in delo so objavljeni v več kot 25 jezikih. Zanj je prejel vrsto domačih in tujih nagrad: Jenkovo nagrado (1997), Veronikino nagrado (1998), Župančičevo nagrado (1992), mednarodno literarno nagrado KONS (2011), italijansko nagrado Benečije-Julijske Krajine za poezijo (2002) in hrvaško Lucićevo nagrado (2004).

TJamnik3_foto Krzysztof Puchyra_small  Tatjana Jamnik (1976) je pesnica, pisateljica, prevajalka, lektorica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, urednica, založnica leposlovja in humanistike ter organizatorka literarnih dogodkov v Sloveniji in drugih državah. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izdala je pesniško zbirko Brez (2009). Njene pesmi in kratke zgodbe so bile objavljene v slovenskih in tujih literarnih revijah in antologijah, prevedene so v angleščino, češčino, francoščino, hrvaščino, japonščino, nemščino, poljščino, slovaščino in srbščino. Prevaja poljsko in češko književnost (knjižni prevodi: A. Wiedemann, S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, P. Bednarski, J. Franczak, A. Tuszyńska; A. Berková, M. Urban, P. Brycz, L. Fuks, R. Denemarková, R. Sikora, E. Bondy, J. Katalpa), prevedla je tudi znanstveno monografijo A. Będkowske-Kopczyk. Leta 2009 je prejela je priznanje za najboljšega mladega prevajalca. Je idejna nosilka in glavna organizatorica Festivala slovenske kulture Zlati čoln, soorganizatorica Mednarodne prevajalske delavnice v Bielsko-Białi ter gostovanj slovenskih avtoric in avtorjev v tujini. Je predsednica Kulturno-umetniškega društva Police Dubove. Skupaj s Tajo Kramberger in Barbaro Korun je ustanovila mednarodno literarno nagrado KONS.

Jure Detela_small  Jure Detela (1951–1992) je slovenski pesnik, pisatelj in esejist. Bil je briljanten poznavalec umetnostne zgodovine in likovni kritik. V 70. letih je bil aktiven soudeleženec različnih avantgardnih gibanj. Leta 1979 je skupaj z Iztokom Osojnikom in Iztokom Saksido zasnoval Podrealistični manifest. Izdal je pesniški zbirki Zemljevidi (1978) in Mah in srebro (1985) ter roman Pod strašnimi očmi pontonskih mostov (1988). Bil je vizionar in neustrašen borec za pravico do življenja vseh živih bitij. Živel in ustvarjal je v Ljubljani.

Srecko Kosovel_small  Srečko Kosovel (1904–1926) je slovenski pesnik, esejist in publicist ter eden najvidnejših slovenskih ustvarjalcev 20. stoletja. Študiral je slavistiko, romanistiko in filozofijo na Univerzi v Ljubljani. Svoja besedila je objavljal v revijah in recitiral na literarnih večerih. Umrl je zaradi meningitisa, star dvaindvajset let, preden je utegnil izdati svoj pesniški prvenec Zlati čoln. Večina njegovega dela je bila objavljena posmrtno, najbolj inovativna besedila (t. i. konsi in integrali) pa šele leta 1967 (v uredništvu Antona Ocvirka). Kosovelove pesmi, ki se uvrščajo v avantgardne umetnostne smeri, kot so konstruktivizem, dadaizem, futurizem in nadrealizem, so močno vplivale na sodobno slovensko umetnost, s pozivom, naj človečanstvo spet postane vrednota, pa ostaja aktualen tudi v današnjih časih.

Saša Vegri_small  Saša Vegri, s pravim imenom Albina Vodopivec, rojena Doberšek, se je rodila v Beogradu. Nižjo gimnazijo je končala v Celju, nato je obiskovala šolo za umetno obrt. Po končanem šolanju se je za kratek čas zaposlila kot risarka na Geodetskem zavodu v Ljubljani, leta 1955 pa se je vpisala na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1961–1967 je bila svobodna književnica, nato se je zaposlila kot knjižničarka in do upokojitve delala v ljubljanskih knjižnicah (najdlje v Pionirski knjižnici in Knjižnici Otona Župančiča). Bila je članica Društva slovenskih pisateljev. Za odrasle je izdala pesniške zbirke: Mesečni konj (1958), Naplavljeni plen (1961), Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), Ofelija in trojni aksel (1977), Konstelacije (1980) in Tebi v tišino (2001). Objavljala je tudi literaturo za otroke, in sicer slikanico Jure Kvak-Kvak (1975) ter pesniške zbirke Mama pravi, da v očkovi glavi (1978), To niso pesmi za otroke ali kako se dela otroke (1983) in Kaj se zgodi, če kdo ne spi (1991). Poleg tega je pisala članke s področja mladinske književnosti in mladinskega knjižničarstva ter prevajala srbsko, hrvaško in makedonsko liriko. Njene pesmi so bile doslej prevedene v 13 jezikov. Prejela je več nagrad: jugoslovansko nagrado Mladosti (1962), Levstikovo nagrado (1979) in Trubarjevo plaketo (1987).

© Vse pravice pridržane.
Vsa besedila, objavljena na tej spletni strani, so objavljena s soglasjem avtorjev in prevajalcev ter zaščitena v skladu z zakonom o avtorskih pravicah.