Avtorji 2014

Biografije slovenskih ustvarjalcev

2014_fotke avtorjev1

Jure Detela (1951–1992) je slovenski pesnik, pisatelj in esejist. Bil je briljanten poznavalec umetnostne zgodovine in likovni kritik. V 70. letih je bil aktivni soudeleženec različnih avantgardnih gibanj. Leta 1979 je skupaj z Iztokom Osojnikom in Iztokom Saksido zasnovalPodrealistični manifest. Izdal je pesniški zbirki Zemljevidi (1978) in Mah in srebro (1985) ter romanPod strašnimi očmi pontonskih mostov (1988). Bil je vizionar in neustrašen borec za pravico do življenja vseh živih bitij. Živel in ustvarjal je v Ljubljani.

Dejan Koban (1979) je slovenski pesnik. Skupaj z Veroniko Dintinjana organizira pesniške večere in festival Mlade rime. Njegova knjiga poezije Metulji pod pritiskom je izšla v samozaložbi. Njegove pesmi so bile objavljene v revijah Idiot in Poetikon. S svojo poezijo je sodeloval na kompilaciji Rokerji pojejo pesnike. Svoje pesmi interpretira v glasbeni zasedbi Nevemnevem. Rad bere Allena Ginsberga in Katjo Plut. Njegovi najljubši avtorji so trenutno še Blaž Božič, Monika Vrečar, Kristina Hočevar, Gregor Podlogar, Blaž Iršič in Glorjana Veber. V zadnjem času pogosto spreminja stavek “Poezija je kul” v “Poezija je bistvena”.

Alenka Jovanovski (1974) je pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in prevajalka. Pesniški prvenec Hlače za Džija je objavila leta 2012. Kot kritičarka in esejistka spremlja sodobno slovensko pesniško produkcijo, kot urednica pa je sodelovala z edicijo Litterae Slovenicae. Prejela je Stritarjevo nagrado za mlado kritičarko in nagrado Vitez(inja) poezije za najboljšo pesem leta 2004. Poleg prevodov poezije Cesareja Paveseja (v soprevodu z Gašperjem Malejem) in pozne proze Itala Calvina je tudi objavila monografijo Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001). Njene pesmi so bile v prevodu Agnieszke Będkowske-Kopczyk uvrščene v antologijo Portret ženske iz obrnjene perspektive: 12 pesnic iz Ukrajine, Češke in Slovenije(FA-art, 2013).

Tatjana Jamnik (1976) ni le pesnica, pisateljica, prevajalka, lektorica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, ampak tudi urednica, založnica leposlovja in humanistike ter organizatorka literarnih dogodkov v Sloveniji in drugih državah. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2009 je izdala je pesniško zbirko Brez (2009. Njene pesmi in kratke zgodbe so bile objavljene v slovenskih in tujih literarnih revijah in antologijah, prevedene so v angleščino, češčino, francoščino, hrvaščino, japonščino, nemščino, poljščino, slovaščino in srbščino. Prevaja poljsko in češko književnost (knjižni prevodi: A. Wiedemann, S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, P. Bednarski; A. Berková, M. Urban, P. Brycz, L. Fuks, R. Denemarková), prevedla je tudi znanstveno monografijo A. Będkowske-Kopczyk. Leta 2009 je prejela je priznanje za najboljšega mladega prevajalca. Je idejna nosilka in glavna organizatorica Festivala slovenske kulture Zlati čoln, soorganizatorica Mednarodne prevajalske delavnice v Bielsko-Białi in Mednarodne pesniško prevajalske delavnice Zlati čoln v Škocjanu na Krasu ter gostovanj slovenskih avtoric in avtorjev v tujini. Je predsednica kulturnega društva Polica Dubova. Skupaj s Tajo Kramberger in Barbaro Korun je ustanovila mednarodno literarno nagrado KONS.

Iztok Osojnik (1951) je antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, pesnik, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, alpinist, turistični vodnik in popotnik. Je začetnik vrste umetniških gibanj, soustanovitelj anarhističnega podrealističnega gibanja, umetniškega Garbage Art (Kjoto) in glasbenega Papa Kinjal Band, Hidrogizme ter vrste drugih pomembnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln in drugih). Leta 1977 je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Podiplomsko je študiral v Osaki na Japonskem. Leta 2011 je doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Do sedaj je objavil 27 avtorskih knjig poezije, nazadnje ***asterisk (KUD France Prešeren, 2011) in Poročena na rdeče (Mladinska knjiga, 2012), pet romanov, nazadnje Svinje letijo v nebo(KUD Police Dubove, 2012) in dve zbirki esejev in študij. Vodi Mednarodno pesniško prevajalsko delavnico Zlati čoln, Poletno rezidenco Vermont Collegea v Sloveniji in še vrsto drugih programov. Njegove knjige in delo so objavljeni v več kot 25 jezikih. Zanj je prejel vrsto domačih in tujih nagrad: Jenkovo nagrado (1997), Veronikino nagrado (1998), Župančičevo nagrado (1992), mednarodno literarno nagrado KONS (2011, italijansko nagrado Benečije-Julijske Krajine za poezijo (2002) in hrvaško Lucićevo nagrado (2004).

Klemen Pisk (1973) je slovenski književnik, prevajalec in glasbenik. Kot pesnik je nase opozoril s pesniško prvenko Labas vakaras (1998), ki sta ji sledili Visoko in nagubano prapočelo (2000) inMojster v spovednici (2002). Izbor iz njegove poezije je bil preveden v poljščino (Tych kilka słów, 2005, z zgoščenko avtorjevih šansonov) in slovaščino (Pustovník a vlk, 2009). Piše tudi radijske igre (Lahko noč, Matija Čop, izvedba 1998), kratko prozo (Pihalec, 2007) in literarne kritike (Stihi pod nadzorom, 2004). Kratka zgodba Džizo se je v prevodu Laime Masytė pojavila v antologiji slovenske kratke proze Auksas kišenėje (Gold in the Pocket, Lithuanian Writers Union Publishers, 2009). Prevaja iz poljščine in litovščine (Janez Pavel II., J. Pilch, T. Tryzna; T. Venclova, S. Parulskis, L. S. Černiauskaitė, J. Ivanauskaitė, V. Žilinskaitė), uredil je obsežen izbor poezije Czesława Miłosza (Zvonovi pozimi, 2008). Kot pevec, kitarist in avtor večine skladb je s skupino Žabjak Trio izdal zgoščenki Doktor piska počasni sving (2001) in Aristokrat (2004). Nastopal je v Krakovu, Gdansku, Varšavi, Katovicah, Vroclavu, Vilniusu, Dubrovniku, Helsinkih, Brnu, Pragi, Bratislavi, Košicah, Ostravi, Frankfurtu, Celovcu, Dunaju in Sarajevu. Med leti 2006 in 2009 je živel v Vilniusu.

Saša Vegri, s pravim imenom Albina Vodopivec, rojena Doberšek (1934–2010), se je rodila v Beogradu. Nižjo gimnazijo je končala v Celju, nato je obiskovala šolo za umetno obrt. Po končanem šolanju se je za kratek čas zaposlila kot risarka na Geodetskem zavodu v Ljubljani, leta 1955 pa se je vpisala na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1961–1967 je bila svobodna književnica, nato se je zaposlila kot knjižničarka in do upokojitve delala v ljubljanskih knjižnicah (najdlje v Pionirski in Otona Župančiča). Bila je članica Društva slovenskih pisateljev. Za odrasle je izdala pesniške zbirke: Mesečni konj (1958),Naplavljeni plen (1961), Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), Ofelija in trojni aksel (1977),Konstelacije (1980) in Tebi v tišino (2001). Objavljala je tudi literaturo za otroke, in sicer slikanicoJure Kvak-Kvak (1975) ter pesniške zbirke Mama pravi, da v očkovi glavi (1978), To niso pesmi za otroke ali kako se dela otroke (1983) in Kaj se zgodi, če kdo ne spi (1991). Poleg tega je pisala članke s področja mladinske književnosti in mladinskega knjižničarstva ter prevajala srbsko, hrvaško in makedonsko liriko. Njene pesmi so bile doslej prevedene v 13 jezikov. Prejela je več nagrad: jugoslovansko nagrado Mladosti (1962), Levstikovo nagrado (1979) in Trubarjevo plaketo (1987).

Zofka Kveder (1878–1926), na Slovenskem rojena pisateljica, dramatičarka in publicistka, je pisala v slovenščini, hrvaščini in češčini. Velja za eno od prvih slovenskih pisateljic in feministk. Rodila se je v Ljubljani, otroštvo pa je preživela v Loškem potoku na Notranjskem. Šolanje je nadaljevala v Lichtentuhurnovem zavodu in na uršulinski šoli v Ljubljani. Leta 1896 je dobila prvo službo pisarke v Kočevju. Leta 1899 se je za kratek čas preselila v Trst, kjer je delala kot urednica pri časopisu Edinost, nato je odpotovala v švicarski Bern, kjer se je vpisala na univerzo, vendar je morala študij zaradi finančne stiske prekiniti. V začetku leta 1900 je odšla v München in kmalu zatem Prago. V Pragi je pisala in prevajala iz slovenščine in hrvaščine za praško Politiko, v letih 1904–1914 je bila urednica literarne revije Domači prijatelj. Leta 1906 se je skupaj z možem, hrvaškim pesnikom Vladimirjem Jelovškom preselila v Zagreb. Tam se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauenzeitung, zanjo je napisala mnogo člankov in črtic. Leta 1914 se je poročila s publicistom in politikom Jurajem Demetrovićem. Od leta 1917 je izdajala časopis Ženski svijet, pozneje naslovljen Jugoslovenska žena. Leta 1921 je izdala in uredila Almanah jugoslovanskih žena. Svoje prve novele je Zofka Kveder objavljala v časopisih Slovenka, Edinost, Narod, Ljubljanski zvon in Dom in svet, pozneje pa predvsem v reviji Domači prijatelj. Prvo knjigo kratkih zgodb Misterij žene je objavila v Pragi. Izbrano delo Zofke Kveder je bilo v letih 1938–1940 v šestih knjigah v uredništvu Marje Boršnik in Eleonore Kernc prvič objavljeno pri založbi Belo-modra knjižnica.

© Vse pravice pridržane.
Vsa besedila, objavljena na tej spletni strani, so objavljena s soglasjem avtorjev in prevajalcev ter zaščitena v skladu z zakonom o avtorskih pravicah.